VABILA - okrogla obletnica

Vsaka melodija je bitje zase, ima svoj telesen obraz, svoj živ pogled, svojo besedo in kretnjo. Vsaka odpre vrata na stežaj mislim in spominom brez števila; in vsaka pesem je doživljaj, ki ostane v duši neizbrisljiv, je zapisala Klara v tej objavi - še pet dni do žrebanja glasbenega bonbončka

 (Klara še vedno čakam na tvoj naslov, da ti pošljem ogrlico, ki si jo prislužila ob komentarju tule)

Ko preberem to misel, se mi zazdi, kot bi bila očetova.  

Ravno v mesecu marcu,  ko se glasbeno izražam tudi sama, me je oče poprosil za izdelavo vabil. Seveda v naši družini ne gre brez glasbe in prav z veseljem sem se lotila izdelovanja. Včasih se preprosto vse »poklopi« tema meseca in očetova ljubezen do glasbe, ki je bila in je še vedno njegova velika ljubezen.

 

Končno sem se naučila, da moram poslikati tudi kakšno vmesno fazo, saj končni izdelek pravzaprav ni nič posebnega,  a  sam potek, od ideje do cilja, preko izbranih barv, senčenja, zlatenja, dodatka tiste tretje barve za popestritev, ne preveč, le malo,  postavitev, zapis;  vse to pomeni ustvarjati  s tisto ustvarjalno noto, s katero se že ponavljam  kot bi pela refren. Tokrat so bila prisotna še čustva, saj sem tudi preko ustvarjalnega druženja  večkrat dejala; to imam po njem; po svojem očetu. Ko je dejal, da vabil najrajši nebi poslal, ker so mu tako ljuba,  mi je kot že tolikokrat ob njem, srce preprosto zaigralo.